Blog

Roadtrip: Francija 🇫🇷

Trije prijatelji (Eva, Žan in Andrej) smo se dobili na pivu. Kar hitro je prišla ideja: “Ej, a gremo na potovanje, mi trije, nekam…”. V naslednjih dneh smo določili tri države (Slovaška, Romunija in Francija). Ker je bolje iti v neznano smo vrgli kocko… no škatlo z najlonkami v obliki kocke, ker je pravo kocko Andrej pozabil doma, v trgovini pa je niso imeli. In “kocka” je padla ter pokazala na Francijo. Na vrhu parkirne hiše je bila tako z enaindvajsetimi meti in tehtnim izračunom določena ciljna destinacija potovanja.

Okviren plan je narejen in določeni so dnevni cilji. Torbe že pripravljene čakajo pri izhodu, baterije fotoaparatov pa so napolnjene, gremo!

V 14 dneh smo doživeli nepozabne trenutke in si nabrali kar nekaj novih zanimivih zgodb za vnuke. Kako je potekalo naše doživetje? Kateri pričakovani in nepričakovani dogodki so se nam pripetili?

Dolenjske Toplice (Slo) – Ljubljana (Slo) – Homec (Slo) – München (Nem)

Svojo pot smo začeli v petek, 15. septembra, ob šestih zjutraj od Dolenjskih Toplic do Ljubljane ter od Ljubljane do Homca. Ugotovili smo, da je bilo dobro, da smo kot otroci igrali Tetris, saj smo s tem znanjem brez težav natovorili Andrejev avto. Svojo pot smo začeli nekaj minut čez 8. Ustavili smo se na prvi bencinski črpalki,kjer smo vzeli kavo in natankali avto. Na poti proti avtocesti smo kupili avstrijsko vinjeto. Med opravljanjem nakupa je Andrej srečal Ceneta Prevca, kar nam je polepšalo dan.

Naša prva postojanka je bila ob Kimskem jezeru (Chiemsee). To je jezero ledeniškega izvora – imenovano tudi Bavarsko morje in velja za največje jezero v zvezni deželi Bavarski. Pri jezeru smo prvič na naši poti preizkusili aplikacijo “Where is Public Toilet”. Do konca potovanja se je izkazala kot zelo uporabna aplikacija, saj izveš kje je WC, ceno uporabe ter njegov delovni čas. Po malici in krajšem sprehodu, smo pot nadaljevali do Allianz Arene (München, Nemčija). Med prečkanjem nemške meje sta Andrej in Žan izdala svojo skrivnost. Zaradi stiske s pomanjkanjem prostora, sta špagete in njihove omake (pakirane v aluminijastih paketkih brez napisa) založila v najbolj skrite kotičke avta. Hvaležni smo lahko, da nas na meji niso ustavili ter pregledali avta, saj bi jim zelo težko razložili, da s seboj ne peljemo prepovedanih substanc, temveč le instant špagete z omakami in začimbami, saj na poti ne želimo biti lačni.

V parkirni hiši Allianz Arene smo za parkiranje odšteli 15 €. V center Münchna smo se odpravili z metrojem. Po ogledu ulic in izložb smo se sprehodili po Pumini prodajalni, kjer sta se Eva in Žan zaljubila v Spongebob čevlje. Ker jima je bilo še danes žal, da si jih nista kupila, jih je Eva po potovanju naročila preko spleta. V Münchnu smo imeli idejo, da nakupimo zalogo Kinder čokolad, saj naj bi bile cenejše kot pri nas. Potrdili smo, da je omenjeno velika debela laž, zato smo pot nadaljevali brez Kinder čokolade. Na jugovzhodnem delu mesta, v Angerviertel smo si v restavraciji Hans in Glück privoščili večerjo. Izbrali smo tri različne burgerje in brezalkoholne koktajle, restavracija pa nam je bila zaradi svojega edinstvenega stila neizmerno všeč. Kasneje smo na ulici Burgstrasse naleteli na konflikt med Andrejem in Žanom, in sicer, koliko meri asfaltirani del kolesarske steze. Z 2 m dolgim metrom smo izmerili in ugotovili, da asfaltirani del kolesarske steze meri natanko 15,6 m. Tako smo potrdili, da je natančnejšo “oceno na uč” podal Žan. Želeli smo prenočiti v kampu, a so bili že vsi zasedeni, zato smo na aplikaciji “Park4night” v bližini Stuttgarta poiskali ustrezno lokacijo (48.7498, 9.7258 N 48° 44′ 59″ E 9° 43′ 33″) ter s prečudovitim razgledom preživeli našo prvo noč.

Stuttgart (Nem) – Luksemburg City (Lu)

Želeli smo si ogledati mesto Stuttgart, avto pustili v parkirni hiši v Esslingen am Neckar in v Stuttgart odšli z vlakom. Vsi potniki okoli nas so v potovalnih torbah in kovčkih namesto oblačil imeli steklenice piva. Ogledali smo si mesto, se ustavili na kavi in tortici ter kmalu odšli nazaj do našega avta. Pred odhodom iz mesta si je v trgovini New Yorker Žan kupil natikače, saj je hitro ugotovil da bodo tekom potovanja prišli še kako prav. Na poti nazaj smo si vagon delili z zelo veselimi dekleti srednjih let, ki so se na vlaku zabavale in pile penino. Pot z avtom nas je vodila do Luksemburga. V Luksemburg Cityju smo najprej videli pretep, saj so na ulicah ravno protestirali. Hitro smo si ogledali mesto ter za boljše razpoloženje kupili poštni znamki. Najbolj nas je presenetila trgovina, kjer so imeli vse, dobesedno vse. V trgovini so prodajali kozmetiko, oblačila ter živila. Tu smo kupili tudi hlebec kruha, neverjetno! Odšli smo proti Franciji. Ko smo prišli čez mejo, smo se spomnili, da smo v Luksemburgu, kjer je najcenejši bencin (na naši poti) pozabili tankati. Obrnili smo avto in se odpravili nazaj v Luksemburg, natankali avto in ponovno odšli v Francijo. Tako smo v enem dnevu dvakrat prečkali francosko mejo.

Villerupt – Verdun – Chaumontel (Fr)

Svojo nočitev smo rezervirali preko aplikacije Airbnb v Villeruptu. Težave smo imeli že pri parkiranju, saj nam je gospod iz sosednje hiše onemogočil parkiranje. Na koncu smo parkirali 500 m pod hišo, a nismo bili prepričani če je to sploh dovoljeno (kljub potrditvi enega izmed domačinov), saj so ostali avtomobili imeli dovolilnice. Po strmem hribu smo se tako z veliko prtljage prebili do našega prenočišča. Prva nočitev v Franciji nas je za tri osebe stala okoli 40 €. Stanovanje je bilo lepo, a se vrata naše sobe niso povsem zaprla. V lepo urejeni skupni kuhinji smo si naredili ogromno porcijo špagetov in odšli spat. Zjutraj smo v sobi pozajtrkovali in drug z drugim delili svoje skrivnosti o delanju instagram zgodb (story). Pričeli smo z izboljšavo naše izgovorjave francoskih besed (npr. croissant). Sprehodili smo se francoskem mestu in začeli z našo glavno misijo (“najdimo najdaljšo bageto”). Kupili smo prvo bageto in pričeli z merjenjem in ocenjevanjem. Bagete smo merili po dolžini, širini, preizkusili njen okus ter si zabeležili ceno. Bili smo navdušeni, prva bageta je merila 50 cm v dolžino ter 7,5 cm v širino. Opazovali smo domačine ter njihov način kupovanja baget. V večini primerov so kupili vsaj dve bageti ter ju odložili v prtljažnik in se odpeljali. Redko kdo, je kupil le eno, ali kupljeno bageto odložili na sedež poleg sebe.

Nadaljevali smo pot do Verduna. Tam smo si za ogled vzeli kar nekaj časa. Ker je bil ravno dan odprtih vrat je bil ogled brezplačen. Ogledali smo si trdnjavo, ki jo je v času Ludvika XIV. postavil glavni graditelj utrdb Vauban. V trdnjavi so predvajali film in ogledali druge prostore. Trdnjava je predstavljala glavno utrjeno postojanko na poti v Pariz. Prvič je bila premagana v vojni med revolucionarno Francijo in Prusijo, ko se je Verdun po dvodnevnem obleganju vdal Prusom. Sprehodili smo se mimo pokopališča, ki so ga namenili vsem padlim vojakom. Po poteh v gozdu smo želeli priti do druge vasi, a ker to ni bilo mogoče smo pot nadaljevali po označenih poteh do spomenika Monument Elevé des Soldats. Nato smo se z avtom odpeljali do parkirišča (49°11’15.6″N 5°26’22.7″E), kjer smo se sprehodili do bunkerjev. Ugotovili smo, da je zelo blizu utrdba (Fort de Souville). Utrdbo Souville imenujejo tudi Fort Lemoine. Zgrajena je bila med letoma 1876 ter 1879. Predstavljala je eno izmed okrožjih utrdb Verduna. Ogledali smo si jo od zunaj, a nas je hitro zamikalo, da si pogledamo tudi njeno notranjost. Nismo bili najboljše pripravljeni, svetili pa smo si z lučkami na telefonih. Že ob vstopu v utrdbo smo zaslišali glasove. Zaradi naše neprepričanosti o izvoru glasov, smo zelo hitro zapustili stavbo. Ugotovili smo, da so bili to glasovi treh mladih francoskih vojakov. Povprašali smo jih koliko je rovov v notranjosti, kaj si lahko ogledamo in na kaj moramo biti pozorni. Eden izmed njih je pritekel za nami ter nas želel voditi skozi del notranjosti ter nam razložiti nekaj zgodovine. Bili smo več kot navdušeni. Izvedeli smo, da je povezanih okoli 10 km rovov, razložil nam je kje moramo paziti ter kje lahko preplezamo zid, da vidimo še več. Med ne načrtovanim ogledom nam je pojasnil notranje prostore v utrdbi, na koncu pa nam je povedal kako se skozi gozd vrnemo do avta. Utrdba Souville se nam je zaradi te izkušnje dodatno vtisnila v spomin. Zagotovo se sem še vrnemo. Po velikem doživetju smo se odpravili do Chaumontel-a, kjer smo imeli rezervirani dve nočitvi. Ta apartma nam je služil kot izhodiščna točka za ogled Pariza. Pričakali so nas zelo prijazni gostitelji z majhnim kužkom. Za celoten apartma in vrt, smo za dva dni odšteli 158,39 €.

Pariz (Fr)

Zjutraj smo pojedli zajtrk ter se peš odpravili do železniške postaje (10–15 minut hoje). Ker smo imeli težave z nakupom kart smo poiskali za pomoč. Ugotovili smo, da Francozi zelo slabo govorijo angleško. Ob nakupu kart nismo bili prepričani, ali nam je uspelo, zato smo le to ponovili še dvakrat. Hitro smo stekli na vlak in upali, da nam je uspel en nakup (30 €) ter da sta druga dva preklicana. Na koncu se je izkazalo, da nismo opravili niti enega nakupa ter da smo se v Pariz in nazaj švêrcali. V Parizu smo si kupili dnevno vozovnico za metro in se odpravili do prve destinacije. Montmartre je grič na višini 130 m na katerem najdemo nekdanjo umetniško vasico, kjer sta živela Picasso in Dalí. Znan je tudi po baziliki s kupolo Sacré-Cœur. Iz hriba je prečudovit razgled na mesto.

Pot smo po ulicah nadaljevali do kabareta Moulin Rouge. Naslednja točka v Parizu, katero smo si želeli ogledati je bil Slavolok zmage l’Étoile, ki je eden najbolj znanih spomenikov v Parizu. Pod Slavolokom najdemo grobnico, postavljeno leta 1920 v spomin vojakom, ki so se bojevali za svobodno Francijo. Krasijo ga reliefi in kipi, ki prikazujejo zmagovite trenutke iz Napoleonovih epskih bitk. Od Slavoloka zmage smo se sprehodili do Eifflovega stolpa. Na poti smo kupili 7 malih spominkov za 2 €. Po približno eni uri čakanja pri Eifflovem stolpu, smo kupili karte in odšli na ogled. Proti vrhu smo se povzpeli z dvigalom, saj so bile stopnice že razprodane. Na vrhu je bilo zelo vetrovno, a smo kljub temu smo občudovali razgled. Postali smo lačni in ugotovili, da še nihče od nas ni bil v Five Guys. Za tri burgerje, tri pijače (neomejeno ponovno polnjenje) ter en skupen velik krompirček smo plačali okoli 60 €. Med našim kosilom je začelo deževati.

Kljub poslabšanju vremena smo nadaljevali pot do muzeja Louvre. Ker je bil že zaprt smo si vzeli trenutek za občudovanje arhitekture in mirno uživali na dvorišču muzeja. Louvrsko palačo znotraj katere je znameniti muzej, naj bi v 12. stoletju zgradil Filip II. kot rezidenco francoskih kraljev. Med francosko revolucijo so Louvre spremenjenili v muzej za javnost. Od maja 1791 pa so si želeli, da bi Louvre postal »kraj, kjer bi bili na enem mestu zbrani spomeniki vseh vrst umetnosti in znanosti«. Ker je stavba postajala nestabilna, so jo maja 1796 zaprli. Znova so jo odprli 14. julija 1801, kjer se je predstavila z novo kronološko razporeditvijo in umetno svetlobo.Kot zadnjo destinacijo smo si v Parizu ogledali še zunanjo podobo stolnice Notre-Dame, ki je znana tudi kot Notredamska stolnica ali preprosto Notre-Dame. Velja kot srednjeveška katoliška stolnica na otoku Île de la Cité v četrtem okrožju Pariza. Ta stolnica velja za enega najlepših zgledov francoske gotske arhitekture ter velja za simbol omenjene arhitekture. Ker je ponovno pričelo deževati smo se odpravili do bližnjega lokala in si privoščili francoska vina. Počakali smo, da je dež ponehal in odšli. Na poti je Žan ugotovil, da je pozabil dežnik, zato smo vrnili v lokal. Tam je z neznano gospo imel čudno srečanje, saj je želela obdržati njegov dežnik, a si ga je na koncu vseeno uspel priboriti nazaj.

Z metrojem smo se ponovno odpravili do Eifflovega stolpa, da bi njegovo veličino občudovali tudi ponoči. Pred njim je domačinka prodajala pečeno koruzo, ki jo je spekla kar v nakupovalnem vozičku. V tistem trenutku, ko smo videli osvetljen Eifflov stolp je Andrej ugotovil, da je skoraj nemogoče, da ujamemo naš zadnji vlak do apartmaja, saj je en večer prej gledal vozni red za napačen dan. Vseeno smo poskusili svojo srečo, a nam ni uspelo. Naredili smo plan B ter na avtomatu kupili nekaj prigrizkov in pijačo. Z vlakom smo odšli iz Pariza v Montsoult, nato pa pot do Chaumontela nadaljevali peš. Sredi rondoja smo naredili plan poti in ugotovili po kateri cesti pridemo do naslednje vasi. S seboj nismo imeli luči, zato smo si svetili s telefonom. Med potjo so na drevesih bili zelo glasni ptiči, mi pa smo se počutili kar malo ogrožene.

Do cilja nas je ločilo le še 12 kilometrov. Hodili smo po cesti, na obrobju vasi ter skozi samo vas. Prečkali smo polja, njive in travnike. Opazili smo znak za nevarnost z ilustracijo divje svinje. Ko smo se sprehodili skozi gozd, nas je bilo na trenutke, z Evo na čelu, skoraj malce strah. Sredi poti Andrej nenadoma zavpije: “oči, js vidm oči”. Ugotovili smo, da je to lažni alarm, saj naju je Andrej nič hudega sluteč le opozoriti na drevo, ki ima deblo oblikovano tako, da predstavlja podobo obraza. Po krajši paniki smo nadaljevali pot. Ko smo prišli do vasi smo zaslišali spečega vaščana, ki je zelo glasno smrčal, tam pa nam je mimo vozeči avtomobil tudi glasno trobil, a še danes ne vemo zakaj. Po treh urah hoje in zanimivih pripetljajev na poti, smo prišli do mesta Chaumontel. Do doma nas je ločilo le še slabih 15 minut hoje. Ob dveh ponoči smo varno prišli do našega apartmaja.

Chaumontel – Ambel – Vernon – Etretat (Fr)

Naslednji dan smo okoli 10. ure dopoldan odšli iz Chaumontela do Ambela ter naprej do Vernona. V mestu smo si ogledali grad Tourelles, katerega so postavili leta 1204. Poleg gradu smo si v mestu ogledali rimskokatoliško cerkev Collégiale Notre-Dame, ki je bila zgrajena med 11. in 17. stoletjem ob reki Seni. Center Vernona je zelo ikoničen in zgodovinski. Ko se zazremo okoli, vidimo univerzo, cerkev ter eno najstarejših srednjeveških hiš v mestu. V bližini zgodovinskega centra smo se ustavili v pekarni in kupili bageto, pain (malo širša bageta, oziroma v dobesednem prevodu “kruh”) ter nekaj francoskih slaščic. V pekarni nas je najbolj navdušila tabla, na kateri so s kredo označevali, koliko baget je bilo v tistem dnevu že prodanih. Čeprav ura ni bila še niti 12, je bilo zabeleženih že več kot 38 prodanih baget. Na poti do naslednjega mesta smo se ustavili v trgovini, saj smo potrebovalu kladivo za zabijanje klinov šotora, katerega smo nameravali postaviti isti večer. Mimogrede smo v Aldiju kupili najcenejšo bageto, ki je bila na koncu tudi najslabše ocenjena. Po dolgem iskanju smo v trgovini Brico s pomočjo fotografije (ker nihče ni poznal besede “hammer”) kupili kladivo.

Tisto popoldne smo prišli do campa Abijune, postavili šotor in se odpravili do plaže Etretat. Za kampiranje smo odšteli 30 €. Na plaži smo opazili izvir sladke vode, ki se izliva v morje. Sprehodili smo se po klifih Etretata, si ogledali okolico in naravne oboke. Čez vojaški rov smo prišli do plaže na drugi strani. V bližini smo opazili vojaško celico, ki je bila polna kamenja, saj je zaradi plimovanja dvakrat na dan pod vodno gladino. Vrnili smo se v kamp, si pripravili večerjo (ocenjevanje baget, ki smo jih kupili na poti), se uredili (imeli smo tudi moško britje) ter se kmalu za tem odpravili spat.

Plaža Utah (Fr)

Po prvem kampiranju na naši poti smo si na gorilniku skuhali kavo in rižoto, medtem ko je mimo gorilnika nič hudega sluteč priskakljala kokoš, ki smo jo že prejšnji dan opazovali v kampu. Brez skrbi, nismo jo pojedli. Odšli smo iz kampa in se odpravili proti plaži Utah. Ogledali smo si plažo in spomenike. Med iskanjem wc-ja smo našli muzej in si ga za 6,5 € (redna cena: 8,5 €) tudi ogledali. V muzeju so predvajali 20 minutni zgodovinski film. Po ogledu filma in muzeja smo se vrnili na plažo. Po 4–5 urnemu ogledu, nas je ujel dež, zato smo bosi po cesti hodili do avtomobila. Na poti smo se ustavili pri križu in cerkvi, ki sta predstavljali obeležji iz medvojnih časov. Plaža Utah je bilo kodno ime za enega izmed petih sektorjev zvezniške invazije na nemško okupirano Francijo v izkrcanju v Normandiji 6. junija 1944. Bila je najzahodnejša, na polotoku Cotenin. Amfibijsko izkrcanje v Utahu so izvedle enote vojske Združenih držav Amerike.

Na poti do naslednjega prenočišča smo imeli težave s tankanjem avtomobila. Po pomoči domačinov, začasno trganih 600 €, obisku tretje črpalke in preživetega veliko stresa, smo osvojili njihov sistem za tankanje (ugotovili smo, da je sistem enak kot v Sloveniji na črpalkah brez osebja). Močan dež nam je malo onemogočil večerni pogled na Mont Saint-Michel. Ker smo ponoči želeli imeti odprto okno, zunaj pa je zelo deževalo, smo se domislili načrta in z vrečko, wc papirjem in Micropore lepilnim trakom izdelali “zračni lovilec” vode na priprtem oknu avtomobila. Tako smo ponoči hkrati dobili svež zrak in ostali suhi.

Mont Saint-Michele – Dinan (Fr)

Zjutraj smo se odpravili proti Mont Saint-Michelu. Čeprav smo lahko otok v vsej svoji veličini opazovali že iz točke kjer smo spali, smo do parkirišča potrebovali še pol ure, saj se cesta vije med razgibano obalo. Nato smo se od parkirišča do otoka sprehodili, si ogledali otok vključno z notranjostjo glavne cerkve na vrhu otoka, ter se z avtobusom vrnili do parkirišča še preden nas bi plima odrezala od celine. Za ogled nismo plačali nič. Zanimivost mesta z manj kot 100 prebivalci je ta, da se ob plimi spremeni v otok, kajti razlika med plimo in oseko je približno 15 metrov. Svojo pot smo nadaljevali do mesta Dinan.

Želeli smo si privoščiti francosko kosilo, a je bilo zaradi sieste večino kuhinj v restavracijah zaprtih. Našli smo restavracijo s picami. Ker v restavraciji niso imeli prazne mize za tri osebe, nam je moral na željo natakarja lokalni gospod odstopiti mesto pri veliki mizi. Na francoskem meniju smo izbrali tri naključne pice (vsa poimenovanja so bila zapisana v francoščini) ter se pustili presenetiti našemu izboru. Na mizo smo dobili morsko pico, pico s krompirjem in slanino ter približek nam znane kmečke pice. Za sosednjo mizo so se zbrali možje, za katere sklepamo da so bili premožnejši, saj so bili kljub siesti zelo dobro in hitro postreženi. Žan in Andrej sta na stranišču poklepetala z enim izmed njih. Pri odhodu smo se pri šanku pogovorili z lokalnim gospodom, ki sta ga Andrej in Žan srečala že prej. Imel je veliko željo po pogovoru z nami, a nismo našli skupnega jezika. Težavo smo rešili s kriljenjem rok. Po pogovoru smo bili vsi zelo zadovoljni, a še danes ne vemo kaj smo se z njim sploh dogovorili. Poslovili smo se, si ogledali mesto ter odšli naprej.

Ponovno smo se ustavili v pekarni, kjer se je Žan odločil, da se bo naredil francoza in svoje naročilo opravil v francoščini. Naročil je “pain au chocolat” in bageto, a ker je v pekarni zmanjkalo čokoladnih kruhkov, je prodajalka Žanu v francoščini razlagala kaj mu lahko ponudi v zameno. Zaradi nerazumevanja se je Žan izdal, da ni francoski prebivalec ter na koncu s pomočjo drugih strank uspel opravili nakup kruhka z belo čokolado. To noč smo želeli prespati v kampu. Po nekaj postojankah v različnih kampih smo končno našli svojo srečo v kampu Des Madieres. Zaradi zasedenosti mobilnih hišic, so nam ponudili nekakšen mobilni šotor – platnena hišica na podestu, s kuhinjo in dvema ločenima prostoroma, ki sta predstavljala spalnico. Za omenjeno smo odšteli 40 €. Želeli smo si večernega sprehoda, zato smo se preko hriba, po bližnicah odpravili do plaže, kjer je Andrej preizkusil temperaturo vode. Kot vsak večer smo tudi tukaj pred spanjem imeli ocenjevanje baget, kupljenih v lokalnih pekarnah.

Plougrescant – Perros Guirec – Lanninon (FR)

Po mirni, a rahlo deževni in hladni noči smo svojo pot nadaljevali do Castel Meur. Castel Meur je majhna kamnita koča v Plougrescantu zgrajena leta 1861. Da bi jo zaščitili pred pogosto slabim obalnim vremenom so hišo postavili s hrbtom proti morju med dvema velikanskima balvanoma. Koča na nenavadni lokaciji je postala znana kot “Hiša med dvema skalama”. Uživali smo v lepem razgledu, se sprehodili naokoli, poslikali okolico ter se odpravili proti mestu Perros-Guirec, ki je blizu Pont Gouennec. V mestu smo imeli kratek postanek za sprehod. Seveda tudi tukaj nismo pozabili na bageto. Kljub začudenju mimoidočih smo jo vseeno Izmerili kar na parkirišču in tako pridobili podatke, da v dolžino meri 67 cm, v širino pa 7,5 cm. Pot smo nadaljevali do E.Leclerca, ki je bil zelo poseben. Ni bil le E.Leclerc temveč je bilo celo nakupovalno središče različnih E.Leclercovih trgovin. Tukaj smo našli najdaljšo bageto (76 cm), a smo si želeli da najdemo najdaljšo bageto iz lokalne pekarne ter končno zmago odvzamemo komercialni bageti. Tudi po oceni okusa se te nikakor niso mogle primerjati z bagetami iz lokalnih pekarn.

Odpravili smo se na pot proti Morlaixu. Med vožnjo smo si našli prenočišče preko Airbnbja, a do tam ta dan nismo prišli, saj smo zaslišali čudne zvoke avta. Ugotovili smo, da je težava pri zavorah. Ustavili smo se na prvem servisu (Peugeotov servis), kjer so nam po pregledu pojasnili, da nam manjka kos zavornega diska na desni strani. Svetovali so nam, da poti ne nadaljujemo, temveč obiščemo servis, ki je 15 minut vožnje v smer od koder smo prišli. Tudi na drugem servisu so nas napotili na naslednji servis in tako smo se zopet znašli pri trgovini E.Leclerc, trgovskem centru, ki smo ga v tem dnevu že obiskali. Povedali so nam, da lahko naredijo popravilo naslednji dan (v soboto) ter nam svetovali, da noč prespimo v bližnjem hotelu. Za hotel smo kljub popustom odštevili skoraj 200 €. Ker smo ostali brez avta in tudi gorilnika, kjer smo si vsakodnevno kuhali rižote ali testenine, smo se odpravili na večerjo do bližnjega mesta. Na poti do mesta smo brcali kostanj, ki smo ga na koncu pripeljali do Slovenije.

V mestu Lannion smo našli restavracijo in želeli naročiti čim bolj francosko hrano. Ugotovili smo, da nismo bili na pravem mestu, saj so imeli kulinariko vsega sveta. Kljub temu smo preizkusili njihovo dnevno ponudbo, ki je zvenela vsaj približno francosko. Najbolj nas je fasciniralo, da je bila ena izmed sladic postrežena z motovilcem, orehi, plemenitim sirom in celo košarico kruha. Izgledala je bolj kot nekakšna predjed.

Lanninon – Morlaix – Pointe de Corsen – Brest (Fr)

Naslednji dan je Andrej odšel do servisa preveriti kakšna je situacija z avtom. Počakati smo morali še nekaj ur, zato smo odšli na kavo v E.Leclerc. Po njihovem trgovskem centru smo iskali igralne karte in jih s pomočjo zaposlenih komaj našli. Odigrali smo nekaj partij remija ter po dveh urah, okoli 14ih odšli po avto. Plačali smo popravilo (skoraj dvakratni znesek, ki bi ga za enako storitev odšteli v Sloveniji) in odšli naprej do Morlaixa. Sprehodili smo se po mestu, kjer je ravno v tistih dneh potekal glasbeni festival, ki nas je navdušil. Tudi tam smo kupili bageto. Merila je 62 cm v dolžino ter 7,5 cm v širino. Za bageto smo odšteli 1,10 € ter jo ocenili s povprečno oceno 7,8/10. Ta dan je bil naš cilj doseči najbolj zahodno točko Francije Pointe de Corsen. Sprehodili smo se po klifih in se spustili do plaže. Fotografirali smo porušeno stavbo ter odšli proti avtu saj je veter postajal vse močnejši. Ko smo prišli do Bresta, smo se sprehodili po mestu ter se odpravili v njegovo predmestje, kjer smo prenočili kar na parkingu v avtu. Pripravili smo si večerjo (juho ter špagete s tuno), pospravili in debatirali dolgo v noč.

Brest – Quimper – Morbihan (Fr)

Pot nas je vodila do polotoka Crozon, kjer je Andrej ponovno zaplaval v morju. Ogledali smo si tudi Pointe de Pen-Hir, kjer je bil veter tako močan, da nas je kar prestavljal (Žan pravi da je pihalo 200 km/h, a za to žal nima dokaza). Še isti dan smo odšli do mesta Quimper, kjer smo ugibali koliko prebivalcev ima mesto. Vsak je podal mnenje, šele na to smo preverili z dejstvi na spletu. Želeli smo preizkusiti še nekaj njihove kulinarike, a je bilo večina restavracij zaprtih. Na drugem koncu mesta smo našli odprto prodajalno z galletami. Preizkusili smo piščančjo galetto in crepes s čokoladnim nadevom. Jed crepes je podobna palačinkam, saj vključuje jajca, mleko in večnamensko moko. Pogosto se postreže kot sladico. Galette pa so slane palačinke narejene samo iz vode, soli in brezglutenske ajdove moke. So bolj slane kot palačinke in imajo rjavo barvo. Galette so običajno polnjene s slanimi sestavinami, kot so sir, jajce, šunka, čeprav lahko uporabimo tudi slano masleno karamelo. Postrežejo jih kar kot glavno jed. Na poti do avta smo se ustavili v pekarni kjer smo ponovno kupili bageto ter nekaj francoskih slaščic. Na naši spalni točki – soline Golfe du Morbihan (Morbihanski zaliv) smo se sprehodili in si ogledali lokacijo.

Morbihan – Ambon – Nantes – Langeais – Traînou (Fr)

Zbudili smo se s pogledom na otok, kjer smo si skuhali čebulno juho in pojedli neveljavno bageto. Ker je bila predolgo na zraku se je posušila, kar nam je onemogočilo podajanja ocene o okusu. Bageto smo tako uporabili namesto jušnih kroglic. Odšli smo do gradu Suscinio. Sprehodili smo se po gozdičku v njegovi okolici ter si ga ogledali iz zunanje strani. Ustavili smo se v trgovini, ker smo potrebovali vodo ter nekaj sestavin. Pred trgovino v mestu Ambon smo zagledali painomat (avtomat kjer lahko kupiš bageto in pain). Kupljena bageta je merila le 41 cm v dolžino ter 7 cm v širino. Ocenili smo jo s povprečno oceno 6/10.
Prišli smo v mesto Nantes in si ogledali grad Saint-Pierre in mesto. V mestu smo zagledali nogometno igrišče ki ni bilo ravno, ampak postavljeno v ovinek. Ker se nam mesto samo po sebi ni zdelo nič posebnega smo kmalu odšli proti mestu Langeais. Na poti smo končno opazili poseben znak, ki ga najdemo na francoskih cestag v obliki romba. Znak modre barve z belim diamantom oziroma rombom. Omenjeni prometni znak označuje vozni pas, po katerem lahko vozijo le osebni avtomobili z vsaj dvema potnikoma (voznik in vsaj en sopotnik). Vožnja je dovoljena tudi električnim avtomobilom in taksijem. Prebrali smo, da naj bi z omenjenim znakom želeli spodbuditi ljudi k deljenju avtomobilov, kar posledično vpliva na okolico. Omogočanje vožnje po pasu z omenjeno oznako velja kot nekakšna nagrada za tiste, ki si vozilo delijo in tako zaradi manjše gneče hitreje prispejo na željeno lokacijo.

Na obzidju v mestu Langeais smo si iz baget pripravili sendviče ter naredili hiter ogled mesta sr fotografiranjem gradu. Navdušil nas je tudi njihov radio, ki se je imenoval Beton!, naš najljubši radio v tem območju Francije pa je bil NRJ. Pot nas je pripeljala do mesta Traînou, kjer smo spali v hiši, kjer je stanoval tudi lastnik. Oddajal je zgornje nadstropje hiše, z njim pa smo si delili kuhinjo. Spregovorili smo nekaj besed ter mu povedali da gremo na pivo. Ker smo ugotovili, da je v mestu vse že zaprto (najbližji odprt lokal je bil 17 km stran) nam pa je bilo nerodno iti nazaj ter priznati da nismo bili na pivu, smo se sprehajali po mestu. V njegovi kuhinji smo si skuhali rižoto, pojedli, ter odšli spat.

Traînou – Troyes – Epinal (Fr)

Zjutraj smo se uredili, spakirali in se ustavili v najbližji pekarni ter kupili bageto. Našli smo tudi lokalno bencinsko, ki je imela zelo vaški pridih. Na poti smo se ustavili na lokaciji iz park4night, kjer smo imeli zajtrk. Na poti smo se odločili, da bi si ogledali tudi mesto Troyes. Velja za srednjeveško in renesančno mesto jugovzhodno od Pariza, ima tlakovane ulice z visokimi leseno-zidanimi hišami. Vedno je bilo znano kot mesto oblačil. V mestu smo kupili dres Stephen Curry-ja. Našo pozornost pa je pridobila stolnica svetega Petra in Pavla. Po ogledu mesta smo odšli do jezera Plage de Mesnil Saint-Père, ki nas ni zares navdušilo. V Epinal smo prišli že zgodaj popoldan, kjer smo imeli zanimiv vstop v stanovanje s pomočjo našega mobilnega telefona. Spoznali smo tudi lastnika, ki je bil Belgijec. Peš smo se odpravili do mesta ter se sprehodili na grad. Na gradu smo zapeli slovensko pesem Tam kjer murke cveto in tako uživali v še zadnjem francoskem večeru našega potovanja. V mestu smo želeli preizkusiti tri najbolj francoska vina in piva. Tukaj smo s pomočjo natakarice ugotovili, da že ves čas narobe izgovarjamo creme brulee saj nas ob naročilu le tega nihče ne razume. Uspeli degustirati francoska piva in vina, saj je natakarica znala angleško. V apartmaju smo želeli kuhati, a ker je bila kuhinja zasedena smo odšli spat.

Epinal (Fr) – Colmar (Fr) – Meersburg (Nem) – Lindav (Nem) – Füssen (Nem)

Za zajtrk smo si pripravili rižoto in odšli proti mestu Colmar. Po sprehodu skozi mesto smo preizkusili njihovo jed tarte flambee munster. Na drugem koncu mesta smo preizkusili jed escargot (polži) ter creme brulee. Mesto Colmar je mesto z velikim nemškim pridihom. Znano je po dobro ohranjenem starem mestnem jedru, številnih arhitekturnih znamenitostih in muzejih. S tem mestom smo tudi zaključili naš ogled Francije. Na poti domov smo si v Nemčiji za kratek postanek izbrali Meersburg ob jezeru Bodensee, kjer smo se sprehodili do gradu. Pot nas je vodila do Lindava, a nismo uspeli najti prostega parkirnega mesta, zato smo se odločili, da postanek naredimo v mestu Füssen. Zadnjo noč smo prenočili v avtu, za kar smo plačali 5 € (parkirno mesto za 24 ur).

Füssen (Nem) – München (Nem) – Ljubljana (Slo)

Zjutraj smo na parkirišču opazovali razgibavanje nemških vojakov, ki so se pripravljali na terenske vaje. Peljali smo se do parkirišča pod gradom Neuschwanstein in se peš odpravili do vhoda v grad. Ker so bile karte za ogled že razprodane, smo si ogledali le okolico ter odšli nazaj proti avtu. Grad Neuschwanstein je neoromanska palača iz 19. stoletja. Stoji na skali nad vasjo Hohenschwangau v bližini Füssna v jugozahodni Bavarski. Palačo je Ludvik II. Bavarski naročil za umik in v čast Richardu Wagnerju. Na poti do avta smo kupili tudi poštni znamki in razglednici. Pred prihodom v Slovenijo smo se ustavili v KFCju ter trgovini nogometnega kluba Bayern.

V Ljubljani smo zaključilii misijo o iskanju najdaljše bagete v Franciji. Zmagovalno bageto smo našli v mestu Saint Brieuc. Merila je 70 cm v dolžino, 7 cm v širino ter stala 1 €. Poleg njene velikosti, je po našem kriteriju dobila največjo povprečno oceno okusa (9/10) ter velja za zmagovalko v vseh pogledih. Na celotnem potovanju smo pojedli za kar 10,81 m baget (merjeno po dolžini), kar znaša 0,76m2 vseh baget skupaj. Prevozili smo 4579 km ter porabili 1992,37 € (681,12 € na osebo), brez upoštevanja naše nezgode z avtom. Menimo, da je bil naš izlet uspešen in nepozaben, Francijo pa bomo obdržali v lepem spominu.

Zagotovo se še vrnemo!
Ekipa Fantastično, 1A!